Pogosto uporabljeno oblačilotkanje tkanineStatve so statve v obliki čolna, pri katerih se preja oblikuje z razporejanjem zemljepisne dolžine in širine. Njihova organizacija je običajno razdeljena na tri kategorije: ravno, keper in saten, njihova organizacija pa se spreminja (v sodobnem času se zaradi uporabe statev brez čolna tkanje takšnih tkanin ne izvaja v obliki čolna, ampak se tkanina še vedno tka v čolnu). Uporaba tkanin v oblačilih se lahko razlikuje glede na vrsto ali količino proizvodnje, ne glede na to, ali se nanaša na bombažno tkanino, svileno tkanino, volneno tkanino, laneno tkanino, tkanino iz kemičnih vlaken ter njihove mešane in tkane tkanine. Zaradi razlik v slogu, tehnologiji, slogu in drugih dejavnikih obstajajo velike razlike v postopku obdelave in načinu obdelave. Sledi osnovno znanje o splošni obdelavi tkanih oblačil.
(1) Proizvodni postopek tkanih oblačil
Površinski materiali v tovarniški inšpekcijski tehnologiji, rezanju in šivanju gumbov za ključavnico, likanju oblačil, pregledu embalaže, skladiščenju ali pošiljanju.
Ko tkanina vstopi v tovarno, je treba preveriti količino, videz in notranjo kakovost. Šele ko izpolnjuje proizvodne zahteve, jo je mogoče zagnati v obratovanje. Pred masovno proizvodnjo je treba najprej izvesti tehnično pripravo, vključno z oblikovanjem procesnega lista, vzorčne plošče in izdelavo vzorčnega oblačila. Vzorčno oblačilo lahko vstopi v naslednji proizvodni proces šele po potrditvi s strani stranke. Tkanine se razrežejo in sešijejo v polizdelke. Ko so nekatere tkanine predelane v polizdelke, jih je treba v skladu s posebnimi procesnimi zahtevami sortirati in obdelati, kot so pranje oblačil, pranje s peskom oblačil, obdelava z učinkom sukanja itd., ter na koncu opraviti pomožni postopek in zaključni postopek, nato pa jih zapakirati in shraniti po opravljenem pregledu.
(2) Namen in zahteve pregleda tkanin
Kakovost dobrih tkanin je pomemben del nadzora kakovosti končnih izdelkov. Pregled in določitev vhodne tkanine lahko učinkovito izboljšata stopnjo kakovosti oblačil.
Pregled tkanine vključuje tako videz kot notranjo kakovost. Glavni vidik tkanine je, ali so prisotne poškodbe, madeži, napake pri tkanju, razlike v barvi in tako naprej. Pri pranju tkanine s peskom je treba biti pozoren tudi na prisotnost peščenih sledi, mrtvih pregibov, razpok in drugih napak pri pranju s peskom. Napake, ki vplivajo na videz, je treba med pregledom označiti z oznakami in se jim pri rezanju izogniti.
Notranja kakovost tkanine vključuje predvsem krčenje, obstojnost barve in vsebnost teže (m, unča). Med inšpekcijskim vzorčenjem je treba za testiranje izrezati reprezentativne vzorce različnih sort in barv, da se zagotovi točnost podatkov.
Hkrati je treba pregledati tudi pomožne materiale, ki vstopajo v tovarno, kot so stopnja krčenja elastičnega traku, obstojnost oprijema lepilne podloge, stopnja gladkosti zadrge itd. Pomožni materiali, ki ne izpolnjujejo zahtev, ne bodo dani v obratovanje.
(3) Glavni potek dela tehnične priprave
Pred začetkom množične proizvodnje mora tehnično osebje najprej opraviti dobro tehnično pripravo. Tehnična priprava vključuje tri dele: procesni list, izdelavo vzorca papirja in izdelavo vzorčnega oblačila. Tehnična priprava je pomembno sredstvo za zagotavljanje nemotene množične proizvodnje in končnega izdelka, ki ustreza zahtevam strank.
Procesni list je vodilni dokument pri obdelavi oblačil. Predstavlja podrobne zahteve glede specifikacij, šivanja, likanja, dodelave in pakiranja itd. ter pojasnjuje podrobnosti, kot sta lokacija dodatkov za oblačila in gostota šivalnih sledi, glej tabelo 1-1. Vse procese pri obdelavi oblačil je treba izvajati strogo v skladu z zahtevami procesnega lista.
Za izdelavo vzorca je potrebna natančna velikost in popolne specifikacije. Konturne črte ustreznih delov se natančno ujemajo. Na vzorcu je treba označiti številko oblačila, del, specifikacijo, smer svilenih pramenov in zahteve glede kakovosti, na ustrezno mesto spajanja pa mora biti odtisnjen kompozitni pečat vzorca.
Po zaključku procesnega lista in formulacije vzorca se lahko izvede proizvodnja majhnih serij vzorčnih oblačil, neskladja pa se lahko pravočasno odpravijo v skladu z zahtevami strank in procesom ter odpravijo težave v procesu, tako da se lahko postopek masnega pretoka izvaja nemoteno. Vzorec je postal ena od pomembnih inšpekcijskih osnov po stranki.
(4) Zahteve postopka rezanja
Pred rezanjem moramo narisati risbo za razkladanje v skladu z vzorcem. Osnovno načelo razkladanja je »Popolno, razumno in varčno«. Glavne procesne zahteve v procesu rezanja so naslednje:
(1) Količino sprostite ob vleki in bodite pozorni, da se izognete napakam.
(2) Različne serije barvanih ali s peskom opranih tkanin je treba rezati v serijah, da se prepreči pojav barvnih razlik na istih oblačilih. Da bi preprečili pojav barvnih razlik v tkanini, se barvna razlika lahko pojavi.
(3) Pri odlaganju materialov bodite pozorni na to, ali svilene niti tkanine in smer niti oblačil ustrezajo zahtevam postopka. Pri žametnih tkaninah (kot so žamet, korduro itd.) se materialov ne sme odlagati nazaj, sicer bo to vplivalo na globino barve oblačil.
(4) Pri karo tkanini moramo biti pozorni na poravnavo in pozicioniranje palic v vsaki plasti, da zagotovimo skladnost in simetrijo palic na oblačilih.
(5) Rezanje zahteva natančno rezanje ter ravne in gladke črte. Tla ne smejo biti predebela, zgornji in spodnji sloj tkanine pa ne smeta biti preveč razrezani.
(6) Nož odrežite glede na oznako vzorca.
(7) Pri označevanju stožčaste luknje je treba paziti, da se ne poškoduje videz oblačila. Po rezanju je treba prešteti količino in pregledati tablete ter jih zložiti v skladu s specifikacijami oblačila, pri čemer je treba navesti številko potrdila, dele in specifikacije.
(5) Šivanje in šivanje je osrednji postopekobdelava oblačilŠivanje oblačil lahko glede na slog in obrtniški slog razdelimo na strojno in ročno šivanje. V procesu šivanja in obdelave poteka delovanja.
Uporaba lepilne podloge pri obdelavi oblačil je pogostejša, njena vloga je poenostaviti postopek šivanja, zagotoviti enakomerno kakovost oblačil, preprečiti deformacije in gubanje ter igrati določeno vlogo pri oblikovanju oblačil. Vrste netkanih tkanin, tkanin in pletenin kot osnovne tkanine je treba izbrati glede na tkanino in dele oblačil ter natančno določiti čas, temperaturo in tlak, da se dosežejo boljši rezultati.
Pri obdelavi tkanih oblačil se šivi povezujejo po določenem zakonu, da tvorijo trdno in lepo nit.
Sled lahko povzamemo v naslednje štiri vrste:
1. Verižna sled Verižna sled je narejena iz enega ali dveh šivov. Gre za en sam šiv. Njegova prednost je majhna količina vrvic na enoto dolžine, slabost pa je, da se robna ključavnica sprosti, ko se verižna nit pretrga. Dvojni šiv se imenuje dvojni verižni šiv in je narejen iz igle in kaveljčka, njegova elastičnost in trdnost pa sta boljši od ključavnice in se ne razteza enakomerno. Enojna verižna sled se pogosto uporablja pri robu jakne, hlačnem šivu, glavi jakne itd. Dvojna verižna sled se pogosto uporablja pri šivanju roba šiva, zadnjega in stranskega šiva hlač, elastičnega pasu in drugih delov z večjo raztegljivostjo in močno silo.
2. Sled linije zaklepanja, znana tudi kot sled šiva shuttle, je med seboj povezana z dvema šivoma v šivu. Oba konca šiva imata enako obliko, raztegljivost in elastičnost pa sta slaba, zgornji in spodnji šiv pa sta si blizu. Linearna sled zaklepanja je najpogostejša sled šiva, ki se pogosto uporablja za šivanje dveh kosov šivalnega materiala. Na primer za šivanje robov, varčevanje z materialom, pakiranje v vrečke in tako naprej.
3. Ovijalni šiv je nit, ki je nameščena na robu šiva z vrsto šivov. Glede na število šivnih sledi (enojni šiv, dvojni šiv ... ovijalni šiv s šestimi šivi). Njegova značilnost je, da rob šiva ovije in preprečuje, da bi se rob tkanine zataknil. Ko se šiv raztegne, lahko pride do določene stopnje medsebojnega prenosa med površinsko in spodnjo črto, zato je elastičnost šiva boljša, zato se pogosto uporablja pri robu tkanine. Tri- in štiri-vrstični šivi so najpogosteje uporabljena tkana oblačila. Pet- in šest-vrstični šivi, znani tudi kot "kompozitne sledi", so sestavljeni iz dvojnega šiva s tremi ali štirimi žicami. Njegova največja značilnost je velika trdnost, ki jo je mogoče kombinirati in hkrati ovijati, da se izboljša gostota šivnih sledi in učinkovitost šivanja.
4. Šivalna sled je sestavljena iz več kot dveh igel in ukrivljene niti kaveljčka, ki sta speljani druga skozi drugo, včasih pa sta spredaj dodani še ena ali dve okrasni niti. Šivalna sled ima močan, dober natezni učinek in gladek šiv, v nekaterih primerih (na primer pri šivanju) pa lahko igra vlogo tudi pri preprečevanju napihovanja robov blaga.
Oblika osnovnega šivanja je prikazana na sliki 1-13. Poleg osnovnega šivanja obstajajo tudi metode obdelave, kot sta prepogibanje in vezenje blaga, glede na zahteve stila in tehnologije. Izbira igle, niti in gostote igelne sledi pri šivanju tkanih oblačil mora upoštevati zahteve glede teksture in postopka blaga oblačil.
Igle lahko razvrstimo po »vrsti in številu«. Glede na obliko lahko šive razdelimo na tipe S, J, B, U in Y, ki ustrezajo različnim tkaninam, oziroma uporabimo ustrezno vrsto igle.
Debelina šivov, ki se uporabljajo na Kitajskem, se razlikuje po številu, stopnja debeline pa se z naraščanjem števila povečuje. Šivi, ki se uporabljajo pri obdelavi oblačil, se običajno gibljejo od 7 do 18, različne tkanine za oblačila pa uporabljajo različne debeline šivov.
Načeloma naj bi izbira šivov imela enako teksturo in barvo kot tkanina oblačila (zlasti za dekorativni dizajn). Šivi običajno vključujejo svilene niti, bombažne niti, bombažne/poliestrske niti, poliestrske niti itd. Pri izbiri šivov moramo biti pozorni tudi na kakovost šivov, kot so obstojnost barve, krčenje, obstojnost in tako naprej. Za vse tkanine se uporablja standardni šiv.
Gostota sledi igle je gostota podnožja igle, ki se ocenjuje s številom šivov znotraj 3 cm na površini blaga in se lahko izrazi tudi s številom luknjic v 3 cm blaga. Standardna gostota sledi igle pri obdelavi tkanih oblačil.
Šivanje oblačil na splošno zahteva čisto in lepo šivanje, brez asimetrije, krivljenja, puščanja, napačnih šivov in drugih pojavov. Pri šivanju moramo biti pozorni na vzorec spajanja in simetrijo. Šiv mora biti enakomeren in raven, gladek in gladek; tangenta površine oblačila je ravna, brez gub in majhnih pregibov; šiv je v dobrem stanju, brez prekinjenih linij, plavajočih linij, pomembni deli, kot je konica ovratnika, pa ne smejo biti prepleteni z žico.
(6) zaponka z žeblji za ključavnico
Zaklepna luknja in žeblji za sponke v oblačilih so običajno izdelani s strojem. Zaklepna luknja za uho je glede na obliko razdeljena na ravno luknjo in luknjo za uho, splošno znano kot luknja za spanje in luknja za golobje oko.
Ravne oči se pogosto uporabljajo v srajcah, krilih, hlačah in drugih izdelkih iz tankih oblačil.
Feniksove oči se večinoma uporabljajo v jaknah, oblekah in drugih debelih tkaninah v kategoriji plaščev.
Pri zaklepanju luknje je treba biti pozoren na naslednje točke:
(1) Ali je položaj cingulata pravilen.
(2) Ali se velikost ušesa gumba ujema z velikostjo in debelino gumba.
(3) Ali je odprtina za gumbnice dobro izrezana.
(4) če so oblačila iz raztegljivega (elastičnega) ali zelo tankega materiala, je treba upoštevati uporabo luknje za zaklepanje v notranji plasti ojačitve iz blaga. Šivanje gumba mora ustrezati položaju sponke, sicer gumb ne bo povzročil popačenja in nagiba položaja gumba. Pozornost je treba nameniti tudi temu, ali sta količina in trdnost sponk dovolj, da preprečita odpadanje gumba, in ali je število zaponk na oblačilih iz debele tkanine zadostno.
(Sedem) vročih ljudi pogosto uporablja "tritočkovno šivanje sedmih vročih točk" za močno prilagoditev vročine, kar je pomemben postopek pri obdelavi oblačil.
Likalnik ima tri glavne funkcije:
(1) Gube na oblačilih odstranite s pršenjem in likanjem ter zgladite razpoke.
(2) Po vročem oblikovanju naj bo oblačilo videti ravno, nagubano in v ravnih linijah.
(3) Z likanjem z "vračanjem" in "vlečenjem" ustrezno spremenite krčenje vlaken ter gostoto in smer organizacije tkanine, oblikujte tridimenzionalno obliko oblačila in se prilagodite zahtevam oblike človeškega telesa in stanja aktivnosti, tako da oblačila dosežejo lep videz in udobno nošenje.
Štirje osnovni elementi, ki vplivajo na likanje tkanin, so: temperatura, vlažnost, tlak in čas. Temperatura likanja je glavni dejavnik, ki vpliva na učinek likanja. Ključna težava pri obdelavi je nepoznavanje temperature likanja različnih tkanin. Če je temperatura likanja prenizka, da bi dosegli učinek likanja, bo to povzročilo poškodbe.
Temperatura likanja vseh vrst vlaken, tudi čas stika, hitrost premikanja, tlak likanja, prisotnost posteljnine, debelina posteljnine in vlažnost, so odvisni od različnih dejavnikov.
Pri likanju se je treba izogibati naslednjim pojavom:
(1) Severni sij in opekline na površini oblačila.
(2) Na površini oblačil so se pojavile majhne valove, gube in druge vroče napake.
(3) Prisotno je puščanje in vroče dele.
(8) Pregled oblačil
Pregled oblačil mora potekati skozi celoten postopek obdelave, od krojenja, šivanja, zapenjanja z zaponko, dodelave in likanja. Pred pakiranjem in skladiščenjem je treba končne izdelke prav tako v celoti pregledati, da se zagotovi njihova kakovost.
Glavna vsebina pregleda končnega izdelka vključuje:
(1) Ali je slog enak potrditvenemu vzorcu.
(2) Ali velikost in specifikacije ustrezajo zahtevam procesnega lista in vzorčnega oblačila.
(3) Ali je šiv pravilen in ali je šivanje lepo in ravno.
(4) Preverite, ali je par oblačil iz traku pravilen.
(5) ali je svilena vlakna tkanine pravilna, ali na tkanini ni napak, ali obstaja olje.
(6) Ali obstaja težava z barvno razliko pri istih oblačilih.
(7) Ali je likanje dobro.
(8) Ali je vezna obloga trdna in ali pride do pojava infiltracije lepila.
(9) Ali je bila žična glava popravljena.
(10) Ali so dodatki za oblačila popolni.
(11) Ali se oznaka velikosti, oznaka pranja in blagovna znamka na oblačilih ujemajo z dejansko vsebino blaga in ali je položaj pravilen.
(12) Ali je celotna oblika oblačil dobra.
(13) Ali embalaža izpolnjuje zahteve.
(9) Embalaža in skladiščenje
Embalažo oblačil lahko razdelimo na dve vrsti obešanja in pakiranja, ki se običajno delita na notranjo embalažo in zunanjo embalažo.
Notranja embalaža se nanaša na enega ali več kosov oblačil, pakiranih v gumijasto vrečko. Številka plačila in velikost oblačila morata biti skladni s tistimi, ki so označeni na gumijasti vrečki, embalaža pa mora biti gladka in lepa. Nekatere posebne sloge oblačil je treba posebej obdelati, na primer zvita oblačila, pakirana v ožeto obliko, da se ohrani njihov stil.
Zunanja embalaža je običajno pakirana v kartone v skladu z zahtevami strank ali navodili na procesnem listu. Embalaža je običajno mešana barvna mešana koda, enobarvna neodvisna koda, enobarvna mešana koda, mešana barvna neodvisna koda štirih vrst. Pri pakiranju moramo biti pozorni na celotno količino in natančno razporeditev barv in velikosti. Na zunanjo škatlo nanesite oznako škatle, ki označuje stranko, pristanišče odpreme, številko škatle, količino, poreklo itd., vsebina pa mora biti skladna z dejanskim blagom.
Čas objave: 25. maj 2024
